»Pesem je preobilje.«

»Dan, tišine sivi slavolok, / pod tabo jate vran in jate let, / in ulice, nevidne reke usod, / in ranjen veter in življenja sled.«

»Moja draga je bila gola.«

»Vse, kar pesmi odslikavajo, je tisto, s čimer se zavestno ali nezavedno soočamo in od česar istočasno bežimo, da bi se približali neotipljivemu – višjemu, ki ga slutimo.«

»Pesem le plod naključnih srečanj v sončni legi tišine.«

»Zdrži pesem, upaj / si do kraja.«

»Moja mama ima hribček na dlani.«

»Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina.«

»povabi me / na zimsko spanje / da se zavlečem / pod tvojo toplo kožo.«

»Občudovalec in vernik časa sem.«